Društvo za oživitev gradu Borl
Cirkulane 40 a
2282 Cirkulane
tel.: 02 795 32 00
e-mail: grad.borl@gmail.com

O gradu Borl


Iz zgodovine gradu Borl 

Grad Borl je zaradi svoje strateške lege ob ogrsko-hrvaški meji od nekdaj igral pomembno vlogo. Prvotno je bil obmejna ogrska postojanka in je verjetno stal že v prvi tretjini 12. stoletja ali celo prej. Madžarsko ime gradu je Borlyn (kar označuje rečni prehod), znan pa je tudi pod nemškim imenom Ankenstein.
Prvi konkretnejši datum njegove omembe je leto 1255, ko ga je ogrski kralj in takratni štajerski vojvoda Bela IV. podelil Frideriku Ptujskemu v fevd. V lasti gospodov Ptujskih je ostal do njihovega izumrtja leta 1438. V 50-ih letih po smrti zadnjega Ptujskega se je na gospostvu izmenjalo več lastnikov. Leta 1490 je z Jakobom Zekelom gospostvo prišlo v last družine Zekel za več kot stoletje. Jakobu in njegovemu sinu Luki je uspelo s pridobitvijo nekaterih posesti na Dravskem in Ptujskem polju gospostvo razširiti tudi izven Haloz. S smrtjo Luke Zekela je za Borl nastopil čas somraka, saj so dediči s slabim gospodarjenjem in zapravljivostjo izgubili velik del družinskih posesti, gospostvo Borl pa je v kratkem času zamenjalo več lastnikov. Leta 1639 ga je kupil Ivan Karel Sauer; z njim ter njegovimi nasledniki se je začelo obdobje preporoda. Prva lastnika, Ivan Karel in Jurij Friderik sta z obnovo gradu in okolice ter z nakupi posestev uspela gospostvo približati njegovi nekdanji velikosti in statusu, grad pa prenovila in posodobila ter razširila v duhu baročnega načina življenja. Leta 1674 je bila zgrajena kapela Sv. Trojice, pred letom 1681 pa je pod gradom nastal še manjši park s paviljonom.
Sauerji so imeli na gradu Borl svoj sedež, zaradi česar so skrbeli tudi za razvoj krajev v grofiji. Med drugim so zgradili cerkve sv. Barbare, sv. Ane, sv. Elizabete in imeli nad njimi patronate, izdatno pa so pripomogli k uvajanju šolskega pouka in ustanovitvi organizirane šole pri sv. Barbari leta 1780.
V posesti družine Sauer je Borl ostal do leta 1801, ko ga je grof Vincenc pl. Sauer prodal knezu Stanislavu Poniatowskemu, ta pa leta 1803 naprej Jožefi pl. Leslie, ki je na gradu Borl preživela skoraj pol stoletja in je bila po smrti pokopana na pokopališču pri sv.Barbari. Borl je leta 1843 je odstopila svojemu nečaku Ferdinandu Wurmbrand Stuppahu, ki je grad preuredil v letno rezidenco in uredil okolico. Leta 1901 je lastništvo prešlo v roke baronice Adalberte Kübeck, roj. Wurmbrand; med vojnama sta ga posedovala delniška družba Barlin iz Maribora in družina Weiss iz Zagreba.
Med 2. svetovno vojno so nemški okupatorji grad spremenili v zbirno taborišče za slovenske rodoljube, od koder so jih pošiljali v izgnanstvo in v taborišča. Po vojni je grad prešel v splošno ljudsko premoženje in je bil nekaj časa zavetišče za vojne sirote. Pozneje so v njem odprli hotel in restavracijo, ki pa so ju po letu 1980 zaprli. Danes je prazni in zapuščeni grad v lasti države Slovenije, na njem pa se odvijajo občasne prireditve.
V Društvu za oživitev gradu Borl si želimo, da bi ta dragoceni kulturni spomenik čim prej rešili pred propadanjem in mu dali vsebino, s katero bi se pomembno vključeval tudi v življenje naše lokalne skupnosti.

 
Grad Borl z okolico ok. leta 1681 (G. M. Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681)
 
Pogled na Borl čez Dravo. Upodobitev iz Knjige gradov s konca 17. stoletja.
Vir: Vischer,Georg Matthaeus: Topographia ducatus Stiriae, izbor. Zbrala Ivan Stopar, Primož Premzl. Maribor, 2006.
Za delovanje spletnega mesta moramo na vaš računalnik shraniti majhne neškodljive datoteke - piškotke. Po zakonodaji EU moramo pridobiti vašo privolitev. Se strinjate?
Ne strinjam se