Grad Borl, postavljen na visoki strmo odsekani apnenčasti skali, tik nad sotočjem reke Drave in potoka Bela, tukaj kraljuje že stoletja. Postavljen že v 12. stoletju, morebiti celo prej, je zaradi svoje strateške lege ob ogrsko-hrvaški meji od nekdaj igral pomembno vlogo. Prvotno je služil predvsem kot obmejna ogrska postojanka, kasneje pa je postal središče gospoščine, ki je skozi stoletja prehajala med različnimi lastniki; od mogočnih gospodov Ptujskih, preko rodbine Székely, do rodbine Sauer, ki je v 17. stoletju povečala obseg gospoščine in temeljito obnovila grad Borl ter ga izbrala tudi za svoj sedež. V času grofa Jurija Friderika Sauerja in njegove soproge Marije Barbare, roj. Trautmannsdorf, je Borl dobil sedanjo baročno podobo. V lasti družine Sauer je ostal vse do leta 1801.
Maria Wilhelmina, vdova zadnjega grofa Leslija, rojena grofica Wurmbrand-Stuppach je grad kupila od kneza Stanislava von Poniatowskega leta 1803 in je tu živela vse do svoje smrti leta 1851. Po svoji teti je grad podedoval grof Ferdinand von Wurmbrand-Stuppach, ki je dal grad sredi 19. stoletja temeljito prenoviti. Lastnik gradu Borl na prelomu iz 19. v 20. stoletje je bil grof Gundaker von Wurmbrand-Stuppach, minister za trgovino v pokoju, ki je Borl uporabljal kot letno rezidenco, kot pred njim že njegov oče.
Po Gundakerjevi smrti leta 1901 je grad podedovala hči Adalberta, ki se je istega leta poročila z Maxom Kübeckom in si na gradu ustvarila dom in družino. V spremenjenih političnih in družbenih razmerah po prvi svetovni vojni, zlasti zaradi težav zaradi agrarne reforme, sta leta 1922 grad prodala delniški družbi Borlin s sedežem v Varaždinu in se odselila v Avstrijo. Kakor mnogi slovenski gradovi je tako tudi Borl prešel v roke neplemičev in se iz plemiškega domovanja spremenil v veleposestvo v lasti delniške družbe Borlin d. d., ki se je trudila posestvo upravljati po načelih tržnega gospodarstva. Z naprednim kmetijstvom je bil Borl na najboljši poti, da postane vredno vzorčno posestvo in da se še razširi z nakupom poleg ležečega posestva. Vse to pa se ni uresničilo, saj je v poslovanje posestva Borl najprej zarezala velika gospodarska kriza, dokončno pa je načrte ustavila druga svetovna vojna.
Z nastopom druge svetovne vojne in vdorom nemških sil v Jugoslavijo pa so se razmere hitro spremenile. Nemci so grad zaplenili in ga spremenili v zbirno taborišče za politične zapornike.
Po vojni leta 1946 je bila lastnina Borlina v celoti in brez odškodnine razlaščena v korist zemljiškega sklada. Sam grad pa je postal razvrednotena družbena lastnina. Na srečo so mu povojne oblasti kmalu našle novo namembnost in leta 1951 je postal letovišče, ki so ga poznali širom po Evropi. Letovišče grad Borl je v drugi polovici prejšnjega stoletja igralo pomembno vlogo v gospodarstvu takratne skupne občine Ptuj. Pogosto se omenja kot nosilec razvoja v gostinstvu. Največji razmah je beležilo v šestdesetih letih, predvsem zaradi odprtja novega kopalnega bazena. Po njegovem zaprtju v letu 1980 grad ni imel več stalne vsebine in razen občasnih dogodkov, porok in obiskovalcev tudi netopirji gostujejo na gradu samo čez poletje.
V letu 2020 pa je le dočakal pričetek njegove delne obnove...
Pripravili: Sonja Golc in Mira Petrovič